V inženirskem poklicu ni veliko žensk. A to nikakor ne pomeni, da predstavnice nežnejšega spola ne morejo uspeti v tem svetu. Dokaz sta gostji januarskega Vedoželjnika dr. Nataša Grlj in dr. Vildana Sulić Kenk. Inženirki sta v ta svet prišli zato, ker sta želeli biti drugačni od ostalih. “Kot otrok sem se igrala tako z avtomobilčki kot tudi z barbikami. Včasih sem igrače povezala in potem so barbike vozile avtomobile. Me je pa že od nekdaj zanimalo naravoslovje, starša sem spraševala, zakaj gre avto hitreje po hribu navzdol, zanimali so me planeti in vesolje, zato smo se o tem veliko pogovarjali. Potem pa so v srednji šoli postale popularne serije o odvetnikih in najprej sem želela iti v to smer, a hitro spoznala, da ni tako zanimivo, kot prikazujejo na televiziji. Preboj se je zgodil v tretjem in četrtem letniku srednje šole. Na naši gimnaziji so bili večinoma družboslovci, ki so matematiko in fiziko opazovali kot nekaj neprijetnega in se večinoma vpisovali na družboslovne fakultete. Želela sem nekaj drugačnega od ostalih, zato sem se vpisala na fiziko. Fizika je temeljna znanost, ki lahko razloži marsikaj in s tega področja se lahko usmeriš v najrazličnejše smeri. Fizika je osnova vsega okoli nas, vesolja, narave in naprav,” svojo pot opisuje Nataša Grlj (HELLA Saturnus).

Fizika je temeljna znanost, ki lahko razloži marsikaj in s tega področja se lahko usmeriš v najrazličnejše smeri. - dr. Nataša Grlj (HELLA Saturnus)

Tudi Vildana Sulić Kenk v mladih letih ni razmišljala o inženirskem poklicu. “Imela sem rada tako kocke kot tudi barbike. V osnovni šoli sem se ukvarjala z marsičem, igrala sem harmoniko, se ukvarjala s športi, najbolj pa mi je v spominu ostala knjiga Moja zabavna matematika. Z očetom sva prebirala knjige o programiranju, kasneje pa sem imela tudi sama obdobje, ko sem mislila, da bom postala odvetnica. V šoli sem imela dobre ocene in najbolj pridni dijaki so se tradicionalno vpisovali na medicino. Potem pa sem nekega dne namesto ure zgodovine obiskala predstavitev Fakultete za elektrotehniko in ta predstavitev me je navdušila. Našla sem način, da združim tehniko in medicino. Oče sicer ni dobil programerke, sem pa šla na tisti naslov, na katerega je želel, da grem, študija elektrotehnike in računalništva sta bila takrat v isti hiši,” se nekoliko v šali spominja gostja Vedoželjnika.

Kakšna je študijska izkušnja naših gostij? “Na fakulteti so me “kupili” z drugačnostjo. So bili pa ostali sošolci sprva bistveno boljši od mene, prihajali so iz najboljših gimnazij, ki so jih že usmerjale v naravoslovje. Fizika je res široko področje, ki ti da različna znanja in čeprav včasih zmotno menimo, da je fizika ozko usmerjen študij, je v resnici vse prej kot to,” razmišlja Nataša Grlj. Tudi Vildana Sulić Kenk je ob prehodu v študijsko obdobje doživela velike spremembe: “Prvi dan se je začel s podelitvijo indeksov. V predavalnici je bilo 350 študentov, od tega nas je bilo 10 deklet. Vsaki ženski so študentje ploskali in požvižgavali, to pač počnejo 19 let stari fantje. K sreči sem se že prej veliko družila s fanti in me ni bilo strah moške energije. Je bilo pa zelo neprijetno to, da je bilo v šestnadstropni zgradbi le eno stranišče za ženske in še to v pritličju, kar so sicer potem kmalu rešili in dodali ženska stranišča tudi v druga nadstropja. Čeprav so fantje malo čudno gledali, kaj na tem študiju počne ženska, sem se dobro počutila. Je pa tudi res, da je ta študij za gimnazijce zelo težak. Obvladala sem matematiko, ko pa smo delali na praktičnih primerih je šlo nekoliko težje. In potem smo sodelovali, tehnični tipi so mi pokazali praktične stvari, jaz pa sem jim pomagala pri računanju.”

Naslednja v nizu skupnih lastnosti gostij januarskega Vedoželjnika je ta, da sta obe študij nadaljevali kot mladi raziskovalki, pridobili doktorski naziv, nato pa se preselili v gospodarstvo. “Po končani diplomi sem razmišljala o tem, da si poiščem službo, nato pa je prišla priložnost, da se zaposlim kot mlada raziskovalka in prve priložnosti seveda ne zavržeš. Tik pred mojim doktoratom je nastopila gospodarska kriza, financiranje inštitutov se je zaustavilo in niso več zaposlovali. Potekel mi je status raziskovalke in znašla sem se na zavodu za zaposlovanje. Zame je bil to velik šok. 12 let sem študirala, delala na resnih projektih, nato pa sem pristala na zavodu. K sreči je hitro prišla nova priložnost in zaposlila sem se v Helli. To je nek povsem nov svet. K sreči so v podjetju spoznali moj potencial in širino, ki sem jo dobila tekom študija. Hella je bila ob mojem prihodu podjetje, ki so ga v 90 % sestavljali strojniki. In ti so članico ekipe, ki je prihajala s področja fizike, najprej nekoliko čudno gledali. Se je pa v nadaljevanju ekipa dopolnila z različnimi profili in danes odlično sodelujemo. Ne vleče me nazaj v raziskovalne vode, razen če bi šlo za zares dober projekt,” se v preteklost ozira Nataša Grlj.

“Po končani diplomi sem želela študij nadaljevati na magisteriju. Naša fakulteta je imela veliko različnih smeri, sama sem se želela povsem posvetiti področju kibernetske medicine. In spet sem bila na prelomnici. V referatu jih je zanimalo, iz katerega laboratorija prihajam oziroma od kod bom črpala sredstva za študij. Takrat nisem bila članica nobenega laboratorija, a sem vztrajala pri svojem in nadaljevala študij. Konec prvega letnika sem spoznala, da ob študiju zares ne ostane dovolj časa za delo in priključila sem se laboratoriju za strojni vid ter tako spoznala svojega prvega šefa. Pri delu sem uživala, dokler je pred teboj doktorat, si osredotočen na ta cilj, po končani doktorski nalogi pa sem hitro spoznala, da me vleče v drugačne vode in ne samo v raziskovanje. Potem je prišla še kriza, število projektov se je zmanjševalo, komaj sem nabrala dovolj za plačo in zato sem iskala novo službo, ki sem jo našla na Kolektorju in prešla v gospodarstvo,” svojo zgodbo razkriva Vildana Sulić Kenk.

Po končani doktorski nalogi sem hitro spoznala, da me vleče v drugačne vode in ne samo v raziskovanje. - Vildana Sulić Kenk (Fotona)

S čim se torej naši gostji danes pravzaprav ukvarjata pri svojem delu? “Naše podjetje razvija in po celem svetu prodaja laserske naprave za uporabo v medicini. To je, k sreči, področje z zelo specifično zakonodajo in zato morajo biti naši izdelki pravzaprav brezhibni. Največ se ukvarjam s programsko opremo, testiram orodja in pripravljam najrazličnejše scenarije. Na nek način izzivam stroj, da stori napako in iščem, kako jo lahko rešimo. Veliko časa vlagam tudi v povezovanje različnih oddelkov in skušam določene stvari standardizirati, saj opažam, da se pogosto vrtimo v krogih. Naše podjetje je še vedno eno tistih, v katerih so ljudje radi v svojih “vrtičkih” in se ne želijo mešati z drugimi oddelki. To povezovanje je moj poseben izziv,” zelo marketinško razmišljanje predstavi Vildana Sulić Kenk.

Na nek način izzivam stroj, da stori napako in iščem, kako jo lahko rešimo. - Vildana Sulić Kenk (Fotona)

Podjetje HELLA Saturnus proizvaja avtomobilske luči za velike blagovne znamke s področja avtomobilske industrije. “Luči razvijamo od ideje do končnega produkta, ki se nato prodaja v Sloveniji, Sibiriji, v arabskem svetu, v ZDA … Osnova naloga je ta, da luč sveti. Biti mora robustna, preživeti najrazličnejše pogoje, hkrati pa zadostiti pravilom najrazličnejših regulatorjev in zahtevam homologacije. Najprej torej varnost, potem estetika. Če povem zelo poenostavljeno, svetloba mora biti usmerjena v želeno smer, hkrati pa morajo biti luči tudi lepo oblikovane. In pri lučeh napak ne sme biti. Če nekdo plača za avtomobil 20.000 evrov in več, potem ne želi imeti luči z napakami. Večino časa se ukvarjam s tem, da preprosto povedano prepričujem svetlobo, da gre tja, kamor si želimo. Teorija v 3D modelu na računalniku je eno, praksa drugo. V proizvodnji izdelamo na milijon luči in prav vse morajo biti enake ter zadostiti vsem kriterijem. Pri delu uporabljam klasične, 50 let stare meritve, po drugi strani pa najsodobnejše metode za nove produkte. Luči so v celoti narejene s slovenskim znanjem. Projekti so zelo kompleksni, hkrati pa je moj vsakdan sestavljen tudi iz boja za proračune, s katerimi lahko nadgradimo obstoječo opremo,” opisuje Nataša Grlj.

‍

Obe gostji prihajata iz tradicionalnih B2B podjetij, kjer večina zaposlenih še vedno ne ve, kakšna je pravzaprav vloga marketinga v podjetju. “V našem podjetju vodstvene položaje počasi prevzemajo mlajše generacije, zato se tudi kultura počasi spreminja. Vsako leto organiziramo International Fotona Week, enega največjih medicinsko-strojnih dogodkov v Evropi. Dogodek organizira oddelek marketinga. Šele takrat, ko sem prvič obiskala ta dogodek, sem spoznala, kaj vse dejansko počne marketing.  Ko v razvoju sediš s kolegi in delaš na produktih, ne razumeš, kaj je to marketing in ostaneš prepričan, da marketing skrbi za letake in brošure ter tu in tam kaj objavi na spletno stran. Ko pa prideš na dogodek in vidiš, da stranke iz celega sveta hvalijo tvoje izdelke, da si v svoji branži zares najboljši, takrat spoznaš pravo vrednost marketinga. Marketing skrbi za delavnice in izobraževanja distributerjev, uči jih, kako uporabljati naše produkte, jim predstavlja naše znanje in zares natančno ve, kaj naši končni uporabniki potrebujejo,” svoje videnje marketinga predstavi Vildana Sulić Kenk.

Tudi Nataša Grlj redko pride do stika z marketingaši v podjetju HELLA Saturnus. “Razvoj daleč najpogosteje komunicira s proizvodnjo. Razložiti jim moramo, kako smo nekaj naredili, kako to spraviti na proizvodni trak, kako meriti … Potem je tu še komunikacija o rezervnih delih, reklamacijah. Marketing je v našem podjetju skrit za ostalimi oddelki. HELLA Saturnus je podjetje, ki razvija to, kar je že naročeno. Torej ne razvija izdelkov sama in jih nato ponuja na trgu. V Sloveniji imamo v oddelku marketinga eno osebo, ki skrbi za komunikacijo, organizacijo dogodkov, sicer pa za večino stvari skrbi korporativni marketing. HELLA na korporativni ravni ustvarja zelo lepe stvari, sodeluje s šolami, predstavi se na največjih sejmih, našo stojnico obišče Angela Merkel, mi pa o tem le beremo, ni pravega občutka, da smo zares dobri in to je kar malo škoda. Je pa tako, da je podjetje med petimi največjimi v svoji panogi in sodeluje z največjimi svetovnimi znamkami, zato kakšne posebne promocije pravzaprav niti ne potrebujemo.”

Marketing je v našem podjetju skrit za ostalimi oddelki. - dr. Nataša Grlj (HELLA Saturnus)

Inženirski poklic je specifičen tudi z vidika znanja, ki ga posameznik potrebuje, da učinkovito opravlja svoje delo. “Malo je takšnih šol, ki te lahko izobrazijo za specifična znanja, ki jih potrebuješ pri svojem delu. Zato izobraževanje večinoma poteka ob delu, učiš se o orodjih, dognanjih na svojem področju. Naše podjetje je precej zaprto, konkurenca med seboj ne izmenjuje znanja in zato niti ni splošnih znanj in izobraževanj. Delimo pa si dobre prakse med državami in oddelki znotraj podjetja. Podjetje organizira interna izobraževanja o vodstvenih veščinah, tudi če vodiš le nekaj ljudi v oddelku. Tudi poslovna znanja so pri našem delu uporabna, ampak šele po tem, ko popolnoma osvojiš specifična znanja, ki jih potrebuješ pri delu,” ugotavlja Nataša Grlj in podobno razmišlja tudi Vildana Sulić Kenk: “Na trgu težko dobiš točno takšnega inženirja, kot ga potrebuješ. Tudi pri mojem rekrutiranju so ljudi iz podjetja bolj zanimale moje osebnostne lastnosti, kako hitro se učim, koliko sem radovedna in samoiniciativna. Tega, da vzameš človeka iz izložbe in naslednji dan dela odlično, v naši panogi ni. Delavnice, konference, seminarji in učenje ob delu, s tem pridobivaš znanje in postajaš vse boljši in boljši.”

Tega, da vzameš človeka iz izložbe in naslednji dan dela odlično, v naši panogi ni. - Vildana Sulić Kenk (Fotona)

Kakšni so izzivi prihodnost inženirk, ki smo ju gostili na januarskem Vedoželjniku? “V zadnjem obdobju se veliko pogovarjamo o Kitajski in njihovi avtomobilski industriji, od katere so odvisna vsa podjetja v panogi. Potem je tu vprašanje okoljske problematike in prihajajoča elektrifikacija vozil, ki imajo svoje zahteve, saj morajo luči porabiti manj energije. Prihaja tudi avtonomna vožnja in vprašanje, ali bomo sploh še potrebovali luči oziroma kakšna bo signalizacija, morda bodo namreč luči morale celo komunicirati s svetlobnimi signali. Tudi v nižje cenovne razrede prihajajo matrične luči, pri katerih senzorji sami zaznajo nasproti vozeča vozila in zmanjšujejo oziroma povečajo svetlobo. Luči tako postajajo vse pametnejše, ne komunicirajo še s pametnimi telefoni, zelo dobro pa že vedo, kaj gledajo. Vse skupaj se premika v smer udobnosti za voznika, pri čemer pa se moramo držati zahtev varnosti. V osnovi so luči od začetka avtomobilizma zelo podobne današnjim, ampak bistvo je v malenkostih, denimo led diodah, novem dizajnu in zmogljivostih,” ocenjuje Nataša Grlj.

“Pamet, pamet, pamet. Vsi želimo pamet in pametne naprave. Tako tudi na področju laserskih naprav v medicini stremimo k temu, da bi naprava zdravniku znala pomagati pri odločitvah. To je seveda težko, saj ima zdravnik zares ogromno znanja, vidi stvari, tipa, lahko vpraša. Vse novosti so močno povezane z regulacijami, naš končni uporabnik je seveda človek in njegovo zdravje. Počasi pa se premikamo tudi v smeri izdelave cenejših, manjših naprav za širši nabor kupcev. Torej prenosljivih aparatur, ki si jih lahko ambulante in zdravstvene ustanove izposojajo med sabo. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti na najzahtevnejše kupce, ki želijo čim dražje, večje in močnejše naprave. Optimizacija, pametne naprave in dodajanje zmogljivosti so trendi prihodnosti,” povzame Vildana Sulić Kenk.