Prenesite DMS e-priročnik po izbiri in se prijavite na marketinške novice.
Na takšno vprašanje je težko odgovoriti, saj so priložnosti različne glede na dejavnost, kjer delujemo. Moje splošno mnenje je, da bodo čedalje bolj pomembne in povpraševane postale tiste panoge, ki skrbijo, da imamo ključne dobrine in pogoje za udobno življenje, ker se standard in število prebivalstva globalno veča. Ne govorimo samo povpraševanje s perspektive uporabnika, ampak tudi z vidika potreb neke skupnosti. Recimo, razvoj Azije premika potrebe po surovinah na vzhod, s tem pa bo v prihodnje povezanih precej družbenih konfliktov. S surovinami bo potrebno ravnati strateško, saj bo omejen dostop do njih povzročil precejšnje zastoje v dobavnih verigah, posledično bo to imelo vpliv na različne panoge.
Ko govorimo o ključnih panogah v prihodnje, govorimo predvsem o energetiki, surovinah, prehrani, logistiki, IT in podobno. Zanimivo bo opazovati podjetja, ki znotraj teh panog rešujejo nišne, vendar pomembne izzive, kot so povečanje pridelave hrane glede na enako površino, robotizacija, uporaba različnih vrst analitik za boljše spoznavanje kupcev in posledično prilagoditve ponudbe, boljši izkoristek proizvodnje in distribucije energije itd. Skratka, podjetja, ki bodo skozi uvedbo novih, že poznanih tehnologij, znala izboljšati način za povečanje učinkovitosti tradicionalnih panog, bodo zanimive za investitorje. Panoge, zanimive za Slovenijo, bodo logistika, turizem, prehrana, gozdno gospodarstvo, IT, strojništvo in robotika.
Panoge, zanimive za Slovenijo, bodo logistika, turizem, prehrana, gozdno gospodarstvo, IT, strojništvo in robotika." – Lovro Gruden, Pristop
Priložnosti za rast je vedno veliko, glede na okoliščine pa so določene panoge včasih zmagovalke, nekatere pač poraženke. Tveganja, ki bodo še nekaj časa prisotna, bodo verjetno povezana s potrebami po spreminjanju dobavnih verig, saj se skupnosti in globalna ureditev zadnje čase oddaljujejo od do sedaj usklajenih interesov. Države, s katerimi smo v zahodnem svetu poslovali zadnjih 20 let, niso več tako predvidljiv partner, kot so bile do sedaj, ta tveganja pa bo potrebno sistematično zmanjševati.
Še vedno menim, da je to ključno. Covid je bil prvi indikator, da nam globalizacija sicer prinaša precej prednosti, povzroča pa tudi tveganja, ki v danih okoliščinah povzročajo nevšečnosti in vplivajo na poslovne rezultate. Mislim, da je ta tema ena izmed ključnih praktično pri vseh podjetjih, ki imajo razvejane dobavne verige izven lokalnega okolja, pri čemer je lokalno okolje v našem primeru EU. Če ne dobiš vseh komponent, ki jih potrebuješ, pač ne moreš prodajati svojih izdelkov. Kljub temu da je prodaja marsikomu zrastla, je to posledica višjih cen, pogosto pa količine temu niso sledile. Tak trend se ne more dolgo nadaljevati, saj ne moreš prodati izdelkov, ker postanejo predragi, ali pa jih zaradi pomanjkanja surovin enostavno ne moreš proizvesti in nimaš kaj ponuditi.
Je nuja, tukaj ni nikakršnega dvoma. Vendar žal stvari niso tako enostavne, kot so videti na prvi pogled. Nikakor ne moremo reči, da bomo postali zeleno gospodarstvo, brez da sprejmemo določene izzive, ki so s takšnim prehodom povezani. Če odmislimo tehnično zahtevnost prehoda, ki zahteva enormne investicije v energetsko infrastrukturo, je potrebno razumeti, da dokler se gremo zeleno gospodarstvo samo nekatere države, ostale pa na tem področju ne delajo ničesar, se soočamo s situacijo, da zaradi velikih potrebnih investicij v zeleno tehnologijo postajamo srednjeročno manj konkurenčni.
Stroški in investicije, potrebne za zeleni prehod, obremenjujejo gospodarstvo že danes, njeni učinki pa so dolgoročni, usmerjeni v dobro družbe in ohranjanje planeta. Če mora podjetje v EU plačevati za energijo 5x več kot podjetje na Kitajskem, ki bo še dolgo uporabljala poceni fosilna goriva za pridobivanje energije, smo sicer lokalno naredili korak naprej, ekonomsko pa smo v podrejenem položaju, manj denarja ostane za razvoj, cene bodo višje ipd.
Zanimiva tema so tudi zgrešene politike določenih držav na temo zelenega prehoda, vsaka ima namreč svojo glede na lastne specifike. Tukaj je recimo Nemčija naredila precej strateških napak. Zaustavitev proizvodnje iz nuklearnih elektrarn in zanašanje na ruski plin je glede na vse okoliščine nenavadna strategija, njene posledice pa vidimo sedaj. Ampak kaj je Nemčija imela od tega? Poceni energijo, strateško odvisnost in konkurenčno gospodarstvo. Je torej alternativa draga energija, strateška neodvisnost in manj konkurenčno gospodarstvo? Skratka, zeleno gospodarstvo je in bo predvsem manevriranje med politiko, družbeno odgovornostjo in ekonomijo, dinamiko prehoda pa se mora uskladiti čim bolj globalno.
Umetna inteligenca in podobne tehnologije bodo znotraj marketinga zagotovo imele precejšen vpliv na hitrost razvoja izdelkov, boljšega poznavanja potreb kupcev in pocenitev administrativnih procesov, ki bodo praktično v celoti avtomatizirani. Precej novih tehnologij pa bo v splošnem odpravilo potrebe po manualnem administrativnem delu, kar bo postavilo nove izzive pri zaposlovanja kadra, ki danes izvaja aktivnosti z nizko dodano vrednostjo. Po drugi strani pa bo ponudilo priložnost novim poklicem, ki bodo bistveno bolj analitični in tehnični. Vpliv AI in strojnega učenja bo v določenih industrijah precejšen.
V finančnem svetu se lahko skozi takšne tehnologije izjemno pospeši in dodatno podpre odločitve pri investiranju. Produkti se bodo lahko oblikovali na pritisk gumba v sekundah, izračun vpliva medicinskih izdelkov na organizem bo bistveno bolj natančen. Podjetja iz modne industrije bodo v računalnik vpisala ideje, računalnik jih bo kreiral, namesto pravih fotomodelov bodo navidezni ipd. V kombinaciji z drugimi tehnologijami, kot je na primer nanotehnologijo, je AI priložnost za revolucioniranje zdravljenja določenih bolezni, ki jih danes ne znamo zdraviti. Zanimivo je tudi, da lahko omenjene tehnologije same snemajo tenis turnirje in jih v realnem času predvajajo po televiziji, kot da bi jih posneli režiserji. Na tem področju nas čaka zanimivo obdobje, saj priložnosti, ki se ponujajo, še zdaleč niso vse izkoriščene.
Sem daleč od strokovnjaka za blockchain tehnologijo ali kripto valute, vsak frizer ve več kot jaz. Zadnji pretresi nimajo toliko povezave s samo tehnologijo blockchain, temveč z bizarnostjo kombinacije požrešnosti, pomankanja regulacije in naivnosti vlagateljev. Kripto v obliki, kot je danes, ne more preživeti. Dokler ne bo regulacije in jasnih pravil iger, bo to le nek vzporedni divji zahod, kjer se določeni posamezniki lahko gredo kazino, ki je slučajno podoben trgovanju z dejanskimi vrednostnimi papirji.
Blockchain je druga zgodba, ki ima praktičen potencial, v teoriji rešuje precej zanimive izzive, sploh pametne pogodbe se mi zdijo odlična priložnost. Omogočanje transakcij med posamezniki, ki sicer ne morejo odpreti bančnega računa in podobno, to so dobre rešitve. Izziv pa je, ker bi deležniki znotraj tega ekosistema želeli ustvariti nek »vzporedni« svet, pri katerem izločiš regulatorje, posrednike in celo državne institucije, kar pa bo izjemno težko doseči. Pri debatah na to temo težko prideš do nekega zaključka, saj imajo deloma prav tako tisti, ki verjamejo v kripto / blockchain, kot skeptiki.
Ljudje še zmeraj radi hodimo v trgovine, se družimo, to je del naše kulture. Kupiti isti izdelek na Getreidegasse v Salzburgu ali pa ga dobiti v škatli po pošti je vseeno drugačna izkušnja. Še dejstvo, da povprečen Slovenec obišče skoraj 5 različnih fizičnih trgovin, kjer kupuje osnovne dobrine, nakazuje, da zaenkrat fizične trgovine ne bomo opustili.
Vendar to ne velja za vse prodajalce enako. Prehrano še zmeraj kupujemo v trgovini, oblačila, obutev, opremo za šport in podobno pa vedno bolj kupujemo preko spleta. Pa ne samo to, kupujemo tudi vedno manj od izključno lokalnih ponudnikov in vedno bolj pogosto neposredno od proizvajalca ali pa vsaj tujih ponudnikov, ki pošljejo karkoli kamorkoli po svetu.
Da je zadeva še bolj težavna, nam spletni nakupi pogosto omogočajo konkurenčne cene, klasičnim trgovcem pa pritisk na marže. Po mojem mnenju bodo fizične trgovine v splošnem pomembne predvsem za priročnost, da izdelek dobimo takoj, za imidž, kjer se trgovci predstavijo in za izkušnjo, ki je na spletu ne moremo doseči. Če pa govorimo o številu fizičnih trgovin, pa menim, da bo teh vedno manj, bolj se bodo koncentrirale v nakupovalna središča, trgovci pa bodo morali omnichannel razumeti kot normalen pristop k prodaji svojih izdelkov.
Marketing čaka v prihodnje predvsem dvig stopnje njegove težavnosti in spremembe potrebnih kompetenc. Zaradi sprememb v načinu, kako prihaja do interakcij med uporabniki in podjetji ter zaradi potrebe po prilagoditvi ponudb in komunikacije v realnem času za točno določeno osebo, se bo kompleksnost obvladovanja vseh tehnologij, potrebnih za izvedbo tega, precej povečala. Da ne govorimo o analitičnih kompetencah, ki jih potrebuje posameznik za tolmačenje kompleksnih in velikih obsegov podatkov, ki se bodo samo še večali. Za izvajanje marketinških aktivnosti bo tako potrebnega bistveno več tehnično-analitičnega kadra.
Če bo marketing obstajal čez 10 let? Marketing obstaja praktično odkar so se pojavili ljudje, le da za to ni bilo strokovnega poimenovanja. Ko želimo nekaj sporočiti, je to del marketinga, ko želimo nekaj ustvariti, je to del marketinga, ko delamo nekaj, da bi vzpodbudili izvedbo aktivnosti nekoga drugega (recimo nakup izdelka, priporočilo prijatelju ipd.), je to marketing. Marketing je del načina interakcije med posamezniki in dokler komuniciramo ter trgujemo, marketing ne bo izginil, njegova oblika pa se bo prilagajala tekočim tehnološko-sociološkim spremembam.
Marketing čaka v prihodnje predvsem dvig stopnje njegove težavnosti in spremembe potrebnih kompetenc. – Lovro Gruden, Pristop
