Državno prvenstvo v marketingu. Prijavite vaše delo na Marketinško odličnost 2023!
Tokrat smo v Športnem središču na šport pogledali z drugačnega zornega kota. S košarkarskima legendama Petrom Vilfanom in Sašo Dončićem se je Matic Flajšman pogovarjal o mladih košarkarskih talentih in tudi o usodi slovenske košarke nasploh.
Peter Vilfan vodi košarkarsko šolo in tudi poletni košarkarski tabor, ki bo letos praznoval 30 let. Saša Dončić je športni direktor pri ljubljanskem prvoligašu Nutrispoint Ilirija, vrsto let pa je bil trener, nazadnje glavni trener članske ekipe v KK Ilirija. V košarkarski šoli Petra Vilfana niso vpeti v tekmovalni sistem, a si prizadevajo otrokom privzgojiti ljubezen do športa, do košarke, potem pa jih v športu zadržati tudi pozneje, lahko kot športne strokovnjake, športne funkcionarje, direktorje, ki podpirajo šport. »Ključno je, da otrok nasmejan pride in nasmejan odide ter da je ob tem še utrujen,« je dejal Peter Vilfan.
Tako Peter Vilfan kot Saša Dončić se strinjata, da morajo z mladimi delati vrhunski strokovnjaki, tako na pedagoškem kot na športnem oziroma košarkarskem področju. Trener je po besedah Saše Dončića tisti, ki se mora potruditi, da se bo otrok zaljubil v ta šport. A je danes težko dobiti strokovnjaka, ki bi bil pripravljen delati v mladinskih pogonih. Za to ni denarja, manjši klubi jih niso zmožni dobro plačati, zato kakovostne trenerje poberejo uspešni klubi.
»Časi se spreminjajo, spreminjajo se tudi generacije. V mojem času so bila igrišča polna, razvijala se je konkurenčnost, samozavest, naboj, zmagovalna miselnost, danes pa se dogaja, da otroci reagirajo enako na zmago ali poraz. Včasih je zmaga meni pomenila vse,« je spremembe, ki jim je priča, opisal Saša Dončić.
Da v košarkarski šoli tudi vzgajajo, se strinja Peter Vilfan. Opisal je otroke, ki sprva na treninge prihajajo nesamozavestni, gledajo v tla, naloga ekipe v košarkarski šoli pa je opolnomočenje otrok, da se znajo izpostaviti, si kaj izboriti.
Trener je po besedah Saše Dončića tisti, ki mora predvsem s svojim znanjem vzpostaviti jasno avtoriteto pred igralci. Oba sogovornika pri tem prisegata na komunikacijo. »Vsi športniki potrebujejo pogovor, tako mladi kot 24-letniki. Vsi potrebujejo sredino, v kateri se dobro počutijo,« je dejal Peter Vilfan, ki pa se veliko pogovarja tudi s starši.
Dogajalo se mu je namreč, da so ga starši spraševali, kak košarkarski potencial je otrok in ali se splača vlagati vanj. Prav starši so pogosto tisti, ki si želijo svoje otroke poslati v tujino, saj verjamejo, da bodo v košarkarskih šolah velikih klubov uspeli. A sogovornika opozarjata na pasti takšnega športnega šolanja. Otrok oziroma mladostnik zapusti domače okolje, v tujem mestu je brez prijateljev, družine, v klubu pa le številka. »Tudi iz moje šole so šli fantje v tujino in so vsi prišli nazaj v Slovenijo, nobeden nima vodilne vloge v klubih, pa so bili košarkarski talenti,« je dejal Peter Vilfan. Meni, da bi se z drugačnim pristopom številni lahko razvili v vrhunske igralce. »Iz Realove šole sta v Lukovi generaciji le dva igralca prišla v reprezentanco,« je opozoril oče najuspešnejšega slovenskega košarkarja.
Poleg tega bleščeče pogoje in denarna nadomestila ponujajo tudi številni agentje, menedžerji, kar marsikaterega starša premami, da svojega otroka pošlje v tujino. Peter Vilfan si zato prizadeva, da bi v Sloveniji ustanovili košarkarski razvojni center, ki bi poskrbel, da bi nadarjeni košarkarji ostali doma, privabil pa bi tudi mlade igralce iz držav nekdanje Jugoslavije. Da so te države prav poseben bazen talentiranih športnikov, je poudaril Saša Dončić. »Trenerji imajo »balkanski šmek«, kar pomeni, da so iznajdljivi v vsaki situaciji, kljub temu pa v klubih vlada disciplina.« Fantje in dekleta s tega področja imajo tako po njegovih besedah poseben športni IQ.
A vse se začne in konča pri denarju, tega pa v Sloveniji za šport ni dovolj, opozarjata oba sogovornika. Ob nezadostnem financiranju se bo prav kmalu zgodilo, da bosta od slovenske košarke ostala le še reprezentanca in Cedevita Olimpija. »Glede na to, koliko se v Sloveniji vlaga v šport, imamo izjemne rezultate,« je dejal Saša Dončić. Peter Vilfan sicer verjame, da bo država držala obljubo in sredstva v šport povečala. Predvsem naj bi se to zgodilo na področju podpore trenerjem, ki bodo delali z mladimi. Predlaga pa tudi posebne olajšave za podjetja, ki vlagajo v slovenski šport. Predstavil je primer Makedonije, kjer imajo podjetja na voljo t. i. vavčerje, s katerimi od izbranega podjetja pridobijo sredstva, to podjetje pa je nato oproščeno davka.
Sponzorji sicer so, a jih je premalo, da bi klubi in košarkarske šole lahko poskrbele za razvoj slovenske košarke. »Če ne bi bilo Luke Dončića, bi pol klubov lahko že zaprli. On je ogromno pripomogel k popularizaciji košarke pri nas,« je opozoril Peter Vilfan.
Če se podjetje že odloči za sponzoriranje kluba, zahtevajo inovativne pristope. Tako je Peter Vilfan opisal začetke sodelovanja s Sparom. Dolgoletni direktor Spara Igor Mervič namreč ni želel zgolj sponzorirati njegove košarkarske šole oziroma tabora, pač pa je želel projekt, ki bi bil uspešen tudi za samo podjetje. Peter Vilfan se je tako domislil, da bi udeležbo v poletni košarkarski šoli omogočili tudi otrokom zaposlenih v Sparu. Dobili so 400 prijav, med katerimi so nato izžrebali 25 otrok. Spar je vse otroke, ki so se udeležili poletne košarkarske šole, opremil tudi s kapami, nahrbtniki, majicami ... Projekt je trajal 15 let.
Staršem nadobudnih košarkarjev ob koncu srečanja v Športnem središču tako Peter Vilfan kot Saša Dončić svetujeta, da otroka v šport usmerijo zaradi pozitivnih vidikov športnega udejstvovanja. Treninge naj prepustijo trenerjem, otrokom pa naj nudijo podporo doma. Peter Vilfan je ob tem poudaril, da so poti do uspeha različne in ni enega recepta, Saša Dončić pa je dodal, da tudi deset ur treninga na dan ni zagotovilo za uspeh.
