Prvi SMK je bil velikanski uspeh in ustvarjalci konference so spoznali, da jo morajo nadaljevati, se spominja predsednik programskega sveta prve Slovenske marketinške konference Janez Damjan, takrat višji predavatelj za področji trženje in vodenje na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in predsednik DMS. Občasno je sodeloval tudi s tržnoraziskovalnima podjetjema Gral Marketing in Mediana, katerih soustanovitelj je bil nekaj let pred tem. Ob tem, da je bil oče pomembne strokovne konference, je sočasno postal tudi novopečeni očka.

Predsednik programskega sveta je bil še na 5. SMK leta 2000 z naslovom Iz te moke bo še kruha, na 7. SMK leta 2002 (Bela hiša slovenskega marketinga) in 8. SMK (Preživeti in uspeti v Evropski uniji).

V Društvu za marketing Slovenije, katerega predsednik je bil Janez Damjan od leta 1993 do 2000, so iskreno verjeli, da je to, kar delajo, ustvarjanje infrastrukture za oddelke marketinga v podjetjih, da bodo ti delali bolje. Kot je pojasnil Damjan, je šlo predvsem za vprašanje znanja: »Takrat so ljudje, ki so bili v podjetju odgovorni za marketing, delali sami, niso imeli oddelkov in tako tudi nobenega sogovornika. Nujno je bilo, da dobijo sogovornike in DMS in SMK sta bila pravzaprav tovrstni platformi. Moramo vedeti, da govorimo o času pred internetom. Takrat je bilo to, da si prišel na neki dogodek in govoril z ljudmi, ki v drugih podjetjih opravljajo podobna dela in so prav tako sami za vse, velika stvar. Dobil si izkušnje in znanje marketinških kolegov, ki si ga lahko naslednji dan uporabil. Sicer pa nisi mogel povprašati nikogar. Ljudje so komaj čakali, da pridejo med ljudi, ki imajo podobne izzive.«

Popotnica za naslednjih 30 let: »Če vsem, ki danes delajo v marketingu, uspe vsaj za trenutek pri svojem delu pomisliti, kako njihove odločitve vplivajo na kakovost življenja ljudi okoli njih, bi bilo super.« Trajnostno delovanje na vseh področjih, na katero se nanaša misel tretjega predsednika DMS, je sicer eno izmed izjemno pomembnih področij delovanja Društva za marketing Slovenije še danes. Ena od kategorij nagrade marketinška odličnost je namenjena prav marketinškim projektom na področju odličnosti trajnostnega delovanja in družbene odgovornosti.

Pomladni termin SMK je enak že od začetkov

Zgodnja devetdeseta so bila čas, ko je po razpadu Jugoslavije, po živahnih osemdesetih, vse nekoliko zamrlo. Edina stalnica je bil po besedah Janeza Damjana Marketing Magazin, katerega soustanovitelj je bil tudi DMS, a brez Dela in Jureta Apiha se ne bi moglo zgoditi nič. Nastala je prva tržna raziskava medijev in začutila se je tudi potreba po snovanju dogodka, ki ne bi bil zgolj »propagandističen«. Zametek Zlatega bobna je že obstajal, a ta je bil namenjen zgolj oglaševanju, »naša ideja pa je bila, da je marketing več oziroma še kaj drugega,« je pojasnil Janez Damjan. Ker je Zlati boben potekal jeseni, je SMK potekal spomladi, maja, kar se je obdržalo vsa leta.

Prvi SMK je bil tako izpeljan v Laškem kot enodnevna konferenca, naslednji v Lipici, a se je izkazalo, da konferenca potrebuje dva dneva in tehnično izpopolnjeno prizorišče, zato so za tretjo izvedbo izbrali Bernardin. Na prvi izvedbi na Obali se je izkazalo tudi, da konferenca potrebuje profesionalizacijo, torej tudi kotizacije. S temi izhodišči se je leta 2001 začelo tudi sodelovanje s Časnikom Finance.

Vodilo SMK je bila najprej potreba po lastnem dogodku, dogodku stroke, ki bi jo razumeli širše kot zgolj oglaševanje. To je bilo v klasičnem smislu na področju marketinga takrat prevladujoče, zato je program SMK vključeval predvsem tržno raziskovanje, marketinško teorijo in vse drugo.

»Če vzameš štiri P-je dovolj široko, potem lahko rečeš, da še danes veljajo. Medtem ko je nekoč veljalo, da je bil 'place' fizična zadeva, danes ni nič več fizičnega, še vedno pa mora uporabnik priti v stik z izdelkom, storitvijo. Ko je vse skupaj digitalno, ni nič več oprijemljivo in je pri interpretaciji štirih P-jev treba biti veliko bolj kreativen. Gotovo pa še vedno velja, da če hočeš človeku nekaj prodati, je pomembno, koliko stane, kako dobro deluje, da z njim komuniciraš in da to uporablja. Te stvari morajo delovati.« - Janez Damjan o temeljnih načelih marketinga, ki še vedno delujejo.

Integrirano tržno komuniciranje del SMK že leta 1996!

Že na prvem SMK je bil del programa tako namenjen tržnemu raziskovanju, ki je z leti ostalo stalnica, drugi del pa že takrat integriranemu tržnemu komuniciranju, kar je bil tudi naslov enega od sklopov. Takrat je bil marketing po besedah Janeza Damjana še bolj del akademske sfere kot pa praktične izvedbe in v akademski sferi je imel veliko vlogo Zlatko Jančič, ki je takrat poudarjal soupravljanje trženjskih odnosov, kar je bil tudi naslov njegovega predavanja v okviru sklopa Nova marketinška paradigma na eni od prvih konferenc.

»Prvi SMK je bil tako del nove ere, ki je v Sloveniji trajala 12 let, do 2008, ko se je začela svetovna gospodarska kriza, ki je v Sloveniji sledila leto pozneje. Leta 1996 se je v Sloveniji zgodilo vse, decembra 1995 je prišla komercialna televizija POP tv, Slovenija je bolj aktivno vstopila v mednarodno okolje multinacionalk in potrošniškega sveta.« Marketing so takrat učili na Ekonomski fakulteti in Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.

Vsekakor SMK ni bil le v koraku s časom, ampak pogosto tudi pred njim. Leta 1997 sta bili del programa tudi temi interno komuniciranje in mednarodno trženje. Da se je že takrat govorilo o odnosih v organizaciji, je bilo zelo napredno. Mednarodno trženje sta v program SMK pripeljala Milan Jurše z Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru in Maja Zalaznik (prej Makovec Brenčič), ki je mednarodno trženje takrat predavala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in bila nekaj let pozneje tudi predsednica DMS in predsednica nekaj programskih svetov SMK. S tržno naravnanostjo na naslednjih konferencah so se odprla vrata v menedžment in strategije.

Ves čas pa je bilo po besedah Janeza Damjana izziv povezati teorijo s prakso v gospodarstvu. »Ves čas sem verjel v to, hkrati pa videl, kako je to v praksi zmeraj težje. Ko sem še predaval, se je zgodilo, da gospodarstvo v določenem delu ni bilo dovolj razvito ali pa nečesa ni bilo mogoče delati na tako majhnem trgu. Pozneje sem ugotovil, da se je podobno dogajalo tudi na drugih trgih. A več ko je bilo multinacionalk, več ko je bilo izobraženih marketingarjev, manj je bila to težava. V nekem trenutku pa se je tudi pri nas začelo dogajati, da pravi razvoj ni več potekal na fakulteti, ampak v podjetjih, ki so imela velike oddelke in več možnosti potovati ter se srečevati in prevzemati znanje. Bili so v prednosti.«

Zgodilo se je tudi, da so bili bistveno prehitri. »V okviru DMS so bila strokovna mesečna srečanja in imeli smo, na primer, vprašanje, ali je treba plačevati anketirance. To je bila v tujini takrat že precej resna stvar. Pri nas pa je bilo to še precej zgodaj, ta potreba se je pojavila deset let pozneje,« je dejal Damjan.

Ljudje so se veselili oglasnega bloka

Da bi razumeli, zakaj je marketing danes drugačen kot pred 30 leti – in da za to ni kriva zgolj tehnologija –, je treba po besedah Janeza Damjana razumeti duh tistega časa. »V začetku devetdesetih, ko se je poslovil prejšnji sistem, socializem (čeprav na koncu morda niti ni bil strašno slab in imamo nanj lepe spomine, saj smo bili mladi), je bil pri nas črno-beli svet. In oglasi so v tem črno-belem svetu pomenili barve. Prek oglasov smo videli lepe, zanimive, nedosegljive stvari, včasih so bile resnično potrebne. In marketing je bil takrat večinoma vezan na izdelke, ki so ljudem res izboljševali kakovost življenja. Kupiti pralni stroj je res fino, dal ti je ure in ure novega časa. Takrat je bil – vsaj v našem okolju – marketing res tisti, ki je ljudem pomagal živeti bolj prijetno. Ni toliko posiljeval kot danes. Ko te ves čas bombardirajo s stvarmi, o katerih najraje ne bi slišal. Takrat ljudje niso preskakovali oglasov ali zamenjali programa, ko so bili na sporedu. Bilo je obvladljivo, ni bilo takšnih količin, ljudje so se veselili Cikcaka, oglasnega bloka pred Dnevnikom na nacionalni televiziji. So se pa tudi že takrat pojavljali oglasi za stvari, brez katerih bi se dalo živeti.«

»Meni je bilo lepo delati v marketingu. In iskreno sem verjel, da z Društvom za marketing Slovenije in organizacijo SMK delamo infrastrukturo za ljudi, ki so v podjetju odgovorni za marketing, in da marketing služi temu, da dela prave izdelke za ljudi, da povečuje konkurenčnost, izboljšuje kakovost ... in vse to drži. Le da zdaj živimo v precej bolj kompleksnem svetu. Z digitalizacijo in prihodom izobilja imamo ljudje osnovne potrebe zadovoljene in lahko del dohodka porabimo za nenujne dobrine. Ta znesek za določene ljudi postaja vse višji in to je tisto, kar pripelje do vse večjih socialnih razlik. Pojavijo se vsi ti fenomeni, ki so povezani z uničevanjem okolja. Včasih namreč nismo vedeli, da to, da mi doma dobro živimo, pomeni tudi, da nekje daleč nekdo ropa naravna bogastva, požge pragozd ali uniči vse naokoli, da naredi naftno polje. Šele pozneje je prišlo do zavedanja, da to, da mi dobro živimo, pomeni, da nekdo živi veliko slabše. Da nekje otroci delajo za dolar ali manj na uro. To je bilo takrat za nas daleč, danes pa se vsega tega zavedamo. Nekdo lahko verjame, da je potrošniški svet lep in da marketing dela same lepe stvari. Ampak mora veliko bolj mižati, kot smo mi takrat.«

Danes Janez Damjan ne dela več v marketingu, a če bi, bi mu bilo gotovo težje, »saj težko delaš v panogi, ki je ne moreš idealizirati, kot smo jo mi nekoč. Sploh če delaš z izdelki, ki ne delajo življenja lepšega, ampak morda samo povzročajo odvisnost.«