Svetova športa in e-športa sta v marsikaterem pogledu podobna, v marsikaterem pa se popolnoma razlikujeta. To slednje še posebej zagovarjajo tisti klasični novinarji in športni navdušenci “stare šole”, kakršen je legendarni slovenski komentator Miran Ališič: “Šport in e-šport sta zame dve povsem različni kategoriji. V obeh primerih gre za spretnosti, talent in vlaganje časa, znanja in energije, ampak sedenje za računalnikom težko ocenjujem kot šport. Pri športu mora biti prisotna fizična kategorija, to je nekaj, kar bo virtualnim panogam vedno manjkalo. Je pa po drugi strani tudi res, da klasične športne panoge marsikje niso več tako fizične, kot so bile nekoč. Če pogledamo samo Formulo 1, se v sodobnosti v marsičem odmika od športa, kakršen je bil pred nekaj desetletji. Še vedno dirkači potrebujejo fizično moč, ampak daleč od tega, kar je bilo nekoč.”

Šport in e-šport sta zame dve povsem različni kategoriji. - Miran Ališič

Kevin Siggy je svetovni prvak v virtualni Formuli E. Njegovo življenje se v celoti vrti okoli virtualnega športa in igranja igric. “S simulacijo dirkanja se dirkači v največji meri začnemo ukvarjati zaradi tega, ker enostavno nimamo dovolj denarja, da bi dirkali. Tudi virtualni dirkači potrebujemo fizično moč, poleg tega pa moramo biti tudi odlično psihično pripravljeni, da lahko dirkamo z najboljšimi v naši panogi. Seveda virtualno dirkanje ni enako kot pravo dirkanje, je pa v marsičem zelo podobno. Naše arene so domače dnevne sobe in odri na velikih dogodkih, ko se v dvoranah zberejo navijači in najboljši virtualni dirkači dirkamo drug proti drugemu. Ni vse na spletu in ni vse za domačim računalnikom, najboljši dirkači tekmujemo na dogodkih po vsem svetu,” v pogovoru zaupa študent oblikovanja računalniških iger, ki živi in študira na Nizozemskem.

Ni vse na spletu in ni vse za domačim računalnikom, najboljši dirkači tekmujemo na dogodkih po vsem svetu. - Kevin Siggy

Miran Ališič je prepričan, da morajo tudi virtualni dirkači vlagati veliko dela in koncentracija, a da je v pravem športu fizičnost tista, ki je e-šport nikoli ne bo mogel nadomestiti. “V 80-ih letih je imel Ayrton Sena po koncu kvalifikacij v Monte Carlu zaradi trde prestavne ročice tako krvavo in žuljavo roko, da so mu jo le s težavo uspeli zaceliti do dirke naslednji dan. Pravi športniki premagujejo ekstremne fizične napore, poglejte samo kolesarske junake iz Dirke po Franciji. Razumem pa, da so mlade generacije zrasle z računalniki in imajo drugačne vrednote od nas. Ampak ta iskrena, pristna čustva, ki se iz športa prenašajo na občinstvo oziroma navijače, se v e-športu težko izražajo v takšni meri. Vprašanje, kako bi bilo z e-športom, če ne bi bilo tistih pravih športnih junakov. V marsikateri panogi so namreč e-športne ekipe samo podaljšana roka pravih, globalnih športnih moštev. Če e-športniki ne bi imeli podpore velikih globalnih športnih znamk, bi bila njihova pot do popularnosti precej težja.”

V marsikateri panogi so e-športne ekipe samo podaljšana roka pravih, globalnih športnih moštev. - Miran Ališič

Kevin Siggy se strinja, da je e-šport v marsičem drugačen od klasičnega športa, a vseeno zahteva popolno predanost tistih, ki želijo biti najboljši na svetu. “Tudi v virtualnem dirkanju so lahko nastavitve volana fizično zelo zahtevne za dirkača, enako velja za pedale. Dirke so lahko tudi 24-urne, za kar potrebuješ koncentracijo in fizično pripravljenost. Vseeno je virtualno dirkanje prevej več kot sedenje za tipkovnico, miško in ekranom. Tekmovanja se v našem športu lahko odvijajo tudi na dnevni ravni, tudi kadar ni tekmovanj, pa smo nenehno v simulatorju in vadimo ter vadimo … Je pa res, da v našem športu ne potrebuješ velikega števila pretečenih kilometrov, da si zelo dober. Vseeno pa moraš biti fizično pripravljen in delati tudi na najmanjših malenkostih, da si lahko eden izmed najboljših.”

Miran Ališič e-športne ekipe vidi kot marketinško orodje velikih športnih znamk za privabljanje mladih generacij. “To je za velike športne ekipe priložnost za dodatno promocijo in popularizacijo. Na drugi strani pa so seveda posamezniki, kot je Kevin, ki v tem najdejo priložnost zase. Tudi na tem področju moraš biti genialen in popolnoma predan, saj je konkurenca huda. Za to, da bi lahko postavili e-šport ob bok pravemu športu pa po mojem mnenju manjka dvosmerna pot - z nekaj treninga bi Lewis Hamilton verjetno lahko Kevina premagal v virtualni Formuli E, prav nobene možnosti pa ni, da bi Kevin Lewisa premagal na dirkališču.”

E-šport je za velike športne ekipe priložnost za promocijo in popularizacijo med novimi generacijami. - Miran Ališič

Tudi dirkači Formule 1 so v zadnjem obdobju še bolje spoznali svet virtualne Formule E. “S tistimi pravimi dirkači tu in tam vadimo v simulatorjih, te stvari jih vse bolj zanimajo. Zagotovo so določeni prijemi in veščine, ki jih lahko iz virtualnega športa prenesejo v pravi dirkalnik. V zadnjih letih sem vozil nekatere prave dirkalnike iz razreda GT in Formule 4, v 80 % so stvari podobne. Je pa v dirkalniku prisotna tista dodatna sila, gravitacija in to je nekaj povsem drugega.”

Miran Ališič je prepričan, da je ravno tako imenovana sila gravitacije oziroma “G-force” tista, ki pomeni nepremostljivo razliko med klasičnim in virtualnim dirkanjem. “Ta sila še posebej deluje pri zaviranju. To so ključni trenutki, ki ločijo zmagovalce od poražencev. Še enkrat pa se moram vrniti na to, da so danes dirkalniki nekaj povsem drugega, kot so bili nekoč, postajajo nekakšni računalniški stroji. Lewis Hamilton, Sebastian Vettel in tudi Michael Schumacher so imeli na promocijskih dogodkih priložnost dirkati z avtomobili iz 40. , 50. , 60. let in tudi s tistimi najbolj brutalnimi iz 80. let. Takrat je bilo vse neprimerno bolj trdo kot danes, takrat so res tekmovali na meji zmogljivosti. V časih, ko so sklopke pritiskali z nogo, so bile te tako trde, da je navadni smrtniki ne moremo niti premakniti. Že tako ali tako ima moto šport večni “spor” z ostalimi športi, ker naj ne bi bil dovolj fizičen. Kaj torej reči za športne simulacije, kjer so okvirji še precej drugačni?”

Za profesionalne e-športnike igranje igric ni samo zabava, ampak predvsem služba. “Trenutno imam sklenjeno dveletno pogodbo z ekipo Red Line. Ekipe od nas zahtevajo samo najboljše, je pa res, da lahko urnik dela popolnoma prilagodim svojim željam. Vse se dogaja doma, na simulatorju. Zadnjih nekaj tednov opravljam študijsko prakso za podjetje Red Line, ampak tudi v tem primeru večino časa preživim v simulatorju, a na drugi lokaciji. Moj delavnik je odvisen od prihajajočih tekmovanj. Za vsako dirko se pripravljam tako dolgo, dokler nisem popolnoma zadovoljen. Ko dosegam dobre čase, takrat je dovolj,” svoj delovnik opisuje Kevin Siggy.

Za vsako dirko se pripravljam tako dolgo, dokler nisem popolnoma zadovoljen. - Kevin Siggy

“To, kar počne Kevin je zagotovo zahtevno, o tem ni dvoma,” izpostavlja Miran Ališič, a dodaja, da je med obema sogovornikoma Športnega središča DMS ogromno razlik: “Sem analogen tip človeka. V veliki večini si vse pridobljene informacije še vedno zapisujem na papir. Novinarji smo v tem pogledu nekoliko posebni, razvili smo svoj sistem črk in besed oziroma zapiskov, ki jih za nami verjetno nihče ne zna prebrati. Posnamem samo daljše intervjuje. Naša generacija je generacija, ki je trenirala svoje možgane. V glavi imamo ogromno podatkov in številk. Se spomnite časov, ko smo znali vse telefonske številke na pamet, ker mobilni telefoni še niso bili tako zmogljivi? Je pa res, da novinarji večinoma v svoji “panogi” tekmujemo samo v lokalni konkurenci, medtem ko Kevin tekmuje v globalni konkurenci. Če tekmuješ globalno, je to povsem neka druga, zahtevnejša konkurenca. Temu moraš posvetiti svoje življenje in Kevin je k sreči za to nagrajen.”

Družbene norme se z razmahom digitalne tehnologije hitro spreminjajo. “Tudi sam sem eden tistih, ki veliko časa preživi za telefonom in računalnikom. To mi nenazadnje močno pomaga v karieri. Razumem tiste, ki se jim to ne zdi ravno normalno, ampak tudi virtualnost se pomika v smeri skrbi za zdravje uporabnikov digitalnih tehnologij. Način socializacije v prihodnje bo drugačen, kot je bil pred nekaj leti, vse manj bo stikov v živo,” razmišlja Kevin Siggy.

Način socializacije v prihodnje bo drugačen, kot je bil pred nekaj leti, vse manj bo stikov v živo. - Kevin Siggy

Miran Ališič priznava, da bo ostal v okvirjih, v katerih je živel in deloval celo življenje. “Mladi postajajo odvisni od virtualnega sveta. To je velik izziv sodobne družbe, saj vodi v zgrešeno odvisnost in beg v anonimnost. V virtualnem svetu vsi nastopajo s psevdonimi, osebnost se tako počasi izgublja. Seveda razumem, da tehnologije olajšujejo marsikatere procese, so zelo dostopne in zanimive. Številke uporabnikov nenehno raste in če rastejo številke, raste zaslužek ter rastejo vložki v to področje. Vprašanje pa je, kakšne bodo posledice za družbo. Ne želim "satanizirati" dogajanja v virtualnem svetu, zagotovo pa sodim v skupino ljudi, ki trdi, da virtualni svet ne more nadomestiti resničnega sveta, stikov in čustev.”

Ne želim "satanizirati" dogajanja v virtualnem svetu, zagotovo pa sodim v skupino ljudi, ki trdi, da virtualni svet ne more nadomestiti resničnega sveta, stikov in čustev. - Miran Ališič